giovedì 24 settembre 2009

08/09/1943 LO SCONTRO ARMATO DI DEVETAKI - SPOPAD V DOLU

VZPI ANPI Dol - Jamlje

Il 20 settembre 2009 è stato inaugurato un nuovo monumento non ai caduti come vale per la maggior parte dei monumenti, il perché di questo lo capirete dalle righe che seguono.
La targhetta riporta la scritta "UNITI E VITTORIOSI NELLA LOTTA".

In occasione è stato scritto un "libretto" (a cura di Aldo Rupel) con la storia, che riporto
20 septembra 2009 spomenik
Partizani niso v spopadu imeli mrtih in niti ranjenih. Zato je spomenik pri Devetakih, na sticiscu madkadamskih goznih cest pod kamnolomom, posvecen zmagi in ne padlim, kot velja za velikansko vecino drugih obelezij, ki nas spominjano na Narodnoosvobodilno borbo.
Izdana je bila majhna brusura (uredil Aldo Rupel) iz katere sem povzela naslenji tekst.
"ZMAGOVITI V BOJU" .

LO SCONTRO ARMATO DI DEVETAKI

La situazione generale


L'8 settembre 1943 alle 18.00 il generale delle forze Alleate nel Mediterraneo proclamò per radio la capitolazione dell'Esercito italiano; un'ora dopo il Maresciallo Badoglio ripeté la notizia da Roma.


Le unità fasciste, le stazioni dei Carabinieri e l'Esercito si sfaldarono rapidamente trasformandosi in gruppi disorganizzati. La popolazione del Litorale sloveno, organizzata nell'Osvobodilna fronta (Fronte di liberazione), provvide a disarmare i militi e i soldati, aiutata da circa 250 combattenti partigiani presenti in quel momento sul territorio. Le grandi formazioni operavano altrove.


In due giorni fu liberata l'intera area tranne Trieste, Gorizia e le località lungo le linee ferroviari, difese dalla 71. divisione tedesca. Ingenti quantità di armi passarono nelle mani della popolazione che insorse.


A Gorizia il Comando militare italiano si dilungava nel dare una risposta netta alla proposta del Comando delle forze partigiane di formare un fronte comune contro l'Esercito tedesco che l'11 settembre entrò in città salutato da numerosi cittadini.


Intorno alla città invece si creò una linea di offesa/difesa che ricordava il percorso del fronte della Grande guerra. La Goriska fronta, in italiano denominata Battaglia di Gorizia, fu combattuta da poche unità partigiane con esperienze belliche e una grande massa di nuovi insorti (da 4.000 a 5.000, mentre le forze nemiche contavano da 15.00 a 16.000 uomini) sotto la guida del Comando della zona operativa del Litorale insediatosi a Vogrsko.


La zona meridionale del Goriziano diventò un importante incorio percorso da migliaia di persone: in una direzione soldati italiani in fuga verso occidente, nell'altra i detenuti, gli internati nei campi di concentramento e i prigionieri di guerra liberati. Si spostavano anche grandi quantità di materiale bellico, armi, nunizioni e cibo confiscate dall'OF nelle caserme e nei magazzini. Da Monfalcone e dalla Bisiaccheria arrivavano anche grandi gruppi di nuovi combattenti radunati prima a Selc-Selce e poi a Paljkisce in Dol-Vallone.


Dal 14 al 25 settembre seguirono gli scontri e i contrattacchi delle forze tedesche intente a ripulire il territorio attraversato da importanti linee di comunicazione che l'esercito germanico doveva avere sotto controllo per motivi strategici.


LO SCONTRO DI DEVETAKI


La mattina del 18 settembre 1943 partì da Monfalcone una colonna dell'Esercito tedesco con sette autocarri, un'ambulanza e un'autoblinda. Il percorso pianificato prevedeva di arrivare a Gorizia attraverso Selz-Selce, Doberdob-Doberdò, Poljane-Marcottini, Devetaki-Devetacchi, Gabrje-Gabria e Rupa, ma tra queste ultime località le forze partigiane prima la bloccarono e poi la respinsero.


Intanto un battaglione partigiano da Paljkisce si sposto lungo i pendii per prendere posizione in parte nella cava e in parte sui pendii tra la cava e l'abitato di Devetaki. L'autocolonna tedesca, respinta a Gabrje, dove abbandonò anche una parte dei veicoli, decise di tornare verso il Vallone. Gran parte dei soldati era a piedi mantenendo una distanza di tre metri uno dall'altro. Due autocarri trainavano due pezzi di artiglieria.


Quando l'intero schieramento nemico fu a tiro, una Breda pesante e tre leggere aprirono il fuoco seguite da salve sparate dai fucili.


Molti militari tedeschi furono subito colpiti, altri cercarono riparo nel fossato sul bordo della strada oppure nelle caverne scavate sopra la strada durante la prima guerra mondiale. La resistenza dal fossato fu presto liquidata, mentre continuava dall'interno delle caverne. Il comando partigiano decise allora di inviare un gruppo di venti combattenti sull'altro versante rispetto a quello dell'agguato e di risolvere la situazione con le bombe a mano.


La vittoria fu completa. I tedeschi caduti furono 42 mentre 27 furono catturati, 6 invece, in fondo alla colonna, riuscirono a fuggire subito dopo l'inizio dell'attacco. Le armi sequestrate furono molte e preziose: un cannone da 88 mm, un obice, una mitragliatrice pesante, due mortai, due fucili mitragliatori, sette mitra, un fucile di precisione, cinquanta fucili, sei pistole e molte casse di munizioni e bome a mano.


Il battaglione partigiano, forte di circa 220-230 uomini non subì nessuna perdita. Due terzi di loro provenivano da Monfalcone, Ronchi, Staranzano e dalla Bassa Friulana, membri da tempo del movimento antifascista e appartenenti all'unità armata conosciuta come Brigata proletaria. I combattenti di nazionalità slovena invece erano di Dol, Opatje selo, Lokvica, Sela na Krasu, Vrh, Poljane e Miren.


Il battaglione partigiano di Dol è stato operativo per due settimane, durante la Goriska fronta - Battaglia di Gorizia. Dopo lo sfondamento delle unità meccanizzate e corazzate dell'Esercito tedesco che scatenarono un'offensiva in tutto il Litorale fino all'Istria si sciolse. I suoi combattenti entrarono in altre unità che si ritirarono verso le ampie foreste sugli altipiani e verso le zone interne del Carso.

(Il testo è ripreso dal libro DOL SKOZI BOJ DO SVOBODE - NELLA LOTTA PER LA LIBERTA' di Milan Pahor, pubblicato nel 1977)


Slovenscina:


SPOPAD V DOLU

Splosno stanje


8. septembra 1943 ob 18.00 uri je po radiu razglas o brezpogojni kapitulaciji italijanske vojske najprej objavil poveljnik zavezniskih sil za Sredozemlje general Eisenhower, dobro uro z tem pa je podobno izjavo dal marsal Badoglio v Rimu.


Fasisticne enote, orozniske postaje in vojska so po objavi kapitulacije naglio razpadale in se spreminjale v neorganizirane skupine. Ljudstvo na Primorskem je takoj zacelo pod vodstvom odborov OF odstarnjevati organe fasisticne oblasti in razorozevati italijansko vonosko. Jedro te akcije je tvorilo kakih 250 paritzanov, ki so tedaj bili na Primorsem, saj se je Gradnikova brigada premikala po Dolenjski.


V dveh dneh je postalo svobodno vse ozemlje Slovensega Primorja razen Trasta in Gorce ter naselij ob zelezniskih progah, ki so jih ze cuvale enote 71. nemske divizije. Ogromne kolicine orozja so postale last mnozic, ki so se oborozevale.


V Gorici je italijansko poveljstvo zavlacevalo z odgovorom na predlog poveljstva partizanskih sil in OF, naj bi se zdruzili v boju proti nemski vojski. Tako je le-ta 11.semptembra vkorakala v mesto med pozdarvljanjem kar precjsnjega dela mascanov.


Okrog mesta se je oblikovala frontna crta, ki je spominjala na tisto iz prve svetovne vojne. Oblikovale so jo malostevilne enote izkusenih upornikov in manozica novih borcev (od 4.000 do 5.000; sovraznikove sile pa okrog 16.000 moz) pod poveljstvom staba primorske operativne cone s sedezem na Vogrskem.


Juzni del Goriske je postal pomembrno vozlisce, cez katerega se je premikalo na tisoce ljudi: italijanski vojaki na gebu proti zahodu, zaporniki, interniranci in razni vojni urjetniki v nasprotni smeri. Premikale so se tudi velike kolicine opreme, orozja, streliva in tudi hrane, ki so jih pripadniki OF zapleninil v vojasnicah in skladiscih, Iz Trzica in Laskega so se v isto smer premikale skupine novih paritzanov, ki so imeli svoje zbiralisce najprej v Selcah in nato na Paljkiscu v Dolu.


Nato so se o 14. do 25. semptembra odvijali hudi spopadi in prtinapadi nemskih sil, ki so zelele ocistiti ozemlje, preprezeno s pomembnimi prometnicami, ki jih je nemska vojska morala imeti pod svojim nadzorom.


SPOPAD PRI DEVETAKIH


Zgodaj zjutraj 18. sempte,mbra se je zacela iz Trzica pomikati kolona nemske vojse s sedmimi toornjaki, ambulantnim vozilo in oklepnim avtomobilom. Prodrla je skozi vs Selce do Doberdoba in Poljan. Tam so bili obvescevalci na mestu in so sovraznikov prihod sporocili na Paljkisce, od koder se je partizanski bataljon premaknil po pobocju proti Devetakom.
Motorizirana kolona je nadaljevala svoj premik proti Devetakom in zavila proti Gorici. Kljub previdnosti, s katero se je premikala je padla v paritzansko zasedo med Gabrjami in RUpo. Med ostrim spopadom je bila najprej zautavljena in nato odbita. Medtem pa je bataljon iz Dola zasedel polozaje deloma v kamnolomu, deloma na pobocju med kamnolomom in Devetaki, manjsa skupina pa od kamnoloma proti cukiscu. Partizani so poleg pusk imeli v oborozitvi 1 tezki in 3 lahke mitraljeze. Postavili so jih precej skupaj na obrasel gric nad kamnolomom, ker so tako lahko nadzirali celoten odsek ceste od Cukisca do Devetakov. Bataljon se je razporedil desno in levo od tezkega mitaljeza v dolzino okrog 300 m .
Ko se je motorizirano sovraznikova kolona pri Gabrjah morala umakniit, se je vracala v smeri prihoda. Premikala se je zelo previdno. Vojaki so pretezno hodili na razdaljo treh metrov eden od drugega. vozila pa so bila stiri. ostala so bila onosposobljena pri Gabrjah. Dva tovornjaka sta vlekla za seboj vsak po en top. Ko je kolona bila kot na dlani pred partizansko zasedo , so med 13.00 in 14.00 uro zaropotali mitraljezi.
Precej nemskih vojakov je takoj padlo, ostali so se zatekli v grapo ob cesti ali pa v kaverne tik nad njo. Manski skupini je uspel umik po pobocju Brestovca v smeri Vrha. Dveh topov niso mogli uporabiti: vsak vojak, ki se jima je priblizal, ga je zadela krogla. Medtem se je partizanska frontna crta podaljsala na Macjo reber por prihodu okrog 30 borcev iz Opatjega sela, Lokvice in Sel.
Odpor nemskih vojakov, ki so polegli v graben ob cesti je bil kamlu strt, s sterljanjem pa so naldaljevali tisti, ki so se zatekli v kaverne izkopane med prvo svetovno vojno. Zacetni napad je trajal okrog po ure, nato je nastalo deloma zatisje, ki ga je presekalo strljanje vsakic, ko so nemski vojaki skusali priti iz zavetisc. To je trajalo nekako do 16.00 ure in narascala je nevarnost, da se od nekod pripelje kaksna druga sovraznikova kolona, Zato je parizansko poveljstvo odlocilo, da poslje skupino 20 borcev mimo gostilne pri Devetakih na nasprotno brestovsko pobocje nad kaverne. Ko so prisli nadnje, so napadli z rocnimi bombami in nemski vojaki so bili prisiljeni z dvignjrnimi rokami priti na plano.
Zmaga je bila popolna: dvainstirideset vojakov je padlo, sedemindvajset je bilo ranjenih in zajtetih, sestim je uspel pobeg. Parizani niso v spopadu imeli mrtih in initi ranjenih. Zato je spomenik pri Devetakihm na sticiscu madadamskih gosdnih cest pod kamnolomom posvecen zmagi in ne padlim, kot velja za velikansko vecino drugih obelezij, ki nas spominnjajo na Narodnoosvobodilno borbo.
Plen v orozju je bil izreden: top 88mm, bavbica, 2 minometa, tezki kitraljez, 2 puskomitraljeza, 7 brzostrelk, ostrostrelna puska, 5 pusk, 6 pistol in nekaj zabojev streliva ter rocnih bomb. Tovornjakom so odvzeli kolesa in jih porinili s ceste.
Partizandke silo so stele priblizno 225 borcev, od teh je bilo 150 vstajnikov italijanske narodnosti, v glavnem iz Trzica in Ronk, ladjedelnicarjev, pristaniskih in drugih delavcev, ki so bili ze prej protifasisticno organizirani in so se udeliezili bojev na Gorski fronti v okviru tako imenovane Proletarks brigade. Slovenci so bili iz Dola, Opatjega sela, Lokvice, Sel na Krasu, Doberdoba, Vrha, Poljan in Mirna.
Partizanski bataljon v Dolu je bil operativen dva tedna, kolikor je trajala Goriska fronta. Po prodoru mehaniziranih in oklepnih enot nemske vojske, ki so ofenzivno nastopile po vsej Primorski tja do Istre, je razpadel. Po rasformiranu so se borci prerazporedili po drugih enotah, ki so se umaknile na trnovsko in druge pogozdene planote ali v notranjost Krasa.
(Besedilo je povzeto iz knige DOL SKOZI BOJ DO SVOBODE ki jo je spisal Milan Pahor in je izsla leta 1977)


2 commenti:

  1. Grazie per i complimenti e per la visita! Quando riuscirò scriverò ancora qualcosa:le battaglie, le storie di vita della gente...
    Ciao.

    RispondiElimina